Društvo za izobraževanje
za tretje življenjsko obdobje
Slomškova ulica 33,
SI - 9000 Murska Sobota

Predsednica društva U3
Danica Flisar,
tel.: 051/358-180,
e-pošta:
danica.flisar@gmail.com

skrbnik portala: Ivan Hanc
e-pošta:
ivan.hanc3b@gmail.com

Koristne povezave

9 December 2022

EKSKURZIJA V LJUBLJANO

V petek, 2. decembra 2022, smo se ob 6.10 uri z vlakom odpeljali proti Ljubljani, nastrokovno ekskurzijo, na kateri sI ogledali razstavo italijanskega umetnika Michelangela Pistoletta v prenovljeni Cukrarni in Plečnikovo hišo. Cukrarna sodi med najpomembnejše industrijske objekte iz 1. polovice 19. stoletja naslovenskem, zato ne bo odveč nekoliko več besed o njenem nastanku, spremembah in uporabnosti. Zgodovina Cukrarne se začne konec leta 1828, ko sta borzna veletrgovca v Trstu, Rossmann & Pelican, z dovoljenjem za rafinerijo sladkorja, začela s poskusnim varjenjem z 22 delavci in enim varilnim kotlom. V toku razvoja sladkorne rafinerije je prišlo do pogostih sprememb v lastništvu, s tem pa tudi pri nazivu tovarne. Zvišanje osnovnega kapitala leta 1831 je omogočilo povečanje zgradbe, rafinerija pa je od takrat naprej delovala s tremi kotli in 45 zaposlenimi delavci. Leta 1835 je tovarna dobila parni stroj (prvi na ozemlju današnje Slovenije), ki je služil za pogon vodne črpalke in dviganje materiala v višje nadstropje tovarniške zgradbe. V letih od 1851 do 1856 sta bili zgrajeni dve novi peči, rafinerija pa je imela od 200 do 225 delavcev. Sladkor in sirup so prodajali tudi na Ogrsko in na Balkan, tovarna pa je dosegla ogromne dobičke in se povzpela na prvo mesto med rafinerijami v monarhiji. 25. avgusta 1858 je požar uničil tovarno, skladišče, opremo in večino zalog sladkorja, ostala sta le drvarnica in hlevi. Do konca leta so tovarniško poslopje že delno prekrili, želeli so urediti še notranjost in nadaljevati z gradnjo, vendar do ponovnega obratovanja ni prišlo. Po neuspeli dražbi so vsi objekti prešli v last avstrijske nacionalne banke, od katere je Cukrarno leta 1863 kupil zagrebški veletrgovec Gvido Pongratz in jo oddajal za nastanitev rekrutov. Od leta 1870 do ponovnega požara januarja leta 1872 je bila v Cukrarni državna tobačna tovarna. Od leta 1873 do padca monarhije je bilo poslopje ponovno namenjeno kasarni, v njem pa so bivali tudi revnejši Ljubljančani (v Cukrarni sta umrla Dragotin Kette (1899) in Josip Murn - Aleksandrov (1901)). Tovarna je bila nekaj časa v lastništvu podjetja s pleteninami in tkanino, v kleti pa je bilo med drugo svetovno vojno zaklonišče. Po vojni je Cukrarna služila shranjevanju konfisciranega pohištva in drugih predmetov, kakor tudi nastanitvi socialno ogroženih ljudi, delavcev gradbenih podjetij in socialnih varovancev, pa tudi prenočevanju prodajalcev na ljubljanski tržnici. Nekaj časa so bili v tej stavbi še prostori Javne razsvetljave Ljubljana, tovarne otroških vozičkov Tribuna in delavnice Lutkovnega gledališča. V začetku 90. let 20. stoletja so Cukrarno izpraznili z namenom prenove in spremembe v nakupovalno središče, do česar pa ni prišlo, so se pa v njej naselili brezdomci. Zaradi večkratnih požarov, ki so jih zanetili, je bil objekt nato v celoti zaprt. V letih 2018 do 2021 je bila Cukrarna obnovljen, v njej pa so urejeni galerijski prostori.

V Cukrarni smo si ogledali razstavo Michelangela Pistoletta, enega najpomembnejših umetnikov 20. Stoletja. Razstava zajema velik del njegovega opusa in daje vpogled v ključna obdobja njegovega umetniškega delovanja od šestdesetih let prejšnjega stoletja do danes, s poudarkom na njegovem »temnem« obdobju. Ta dela so zbrana v drugem nadstropju galerije, kjer je poleg risb, slik in skulptur, na ogled črna poslikava, ki so jo na sedemdesetmetrski steni pod umetnikovim vodstvom izdelali študentje Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V prvem nadstropju galerije so prikazane Zrcalne slike, bele skulpture iz osemdesetih let prejšnjega stoletja in preoblikovan matematični znak za neskončnost; v zvezi z medčloveškimi odnosi, potrebo po sožitju, prevzemanju odgovornosti posameznika do sočloveka in narave, hkrati pa postavlja življenje v center neskončnosti.

Nato smo si ogledali Plečnikovo hišo, v kateri je velik del življenja bival Jože Plečnik, po mnenju mnogih največji slovenski arhitekt, zato naj mu bo namenjeno nekaj več besed. Rojen je bil 23. januarja leta 1872 v Gradišču v Ljubljani kot eden od štirih otrok (trije sinovi ter hči Marija). Izobraževanje je začel v očetovi mizarski delavnici, kot nadarjen risar je dobil deželno štipendijo za šolanje na Državni obrtni šoli v Gradcu, kjer se je izučil za umetnostnega mizarja in načrtovalca pohištva, študij pa zaključil na Dunaju kot eden najboljših diplomantov arhitekta Otta Wagnerja. Ustvarjal je na Dunaju, v Pragi, predvsem pa v domovini. Bil je predavatelj na Tehniški fakulteti v Ljubljani, član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, častni meščan mesta Ljubljana, prejemnik odlikovanja Zasluge za narod in Prešernove nagrade, promoviran za častnega doktorja Tehniške visoke šole na Dunaju in v Ljubljani. Umrl je 7. januarja 1957 doma, v t.i. Plečnikovi hiši na ljubljanskem Trnovem (Pokopan je v družinskem grobu na Žalah, ki ga je sam zasnoval.), torej v hiši, ki smo si jo tokrat ogledali. Gre za sestav več hiš. Prvo je leta 1915 kupil Plečnikov brat, duhovnik Andrej, Plečnik pa se je vanjo vselil leta 1921. V želji, da bi vsa družina živela v skupni hiši, je kmalu po vselitvi načrtoval njeno prenovo. Predvidel je ločene bivalne prostore za vse družinske člane in skupno kuhinjo z jedilnico, kjer naj bi se srečevali, v ta namen pa dozidal valjasti prizidek, po dokupu sosednje hiše z velikim vrtom, pa na južni strani še zimski vrt. Kljub izredno domiselni in funkcionalni izvedbi je večino časa v hiši bival sam. Obe starejši hiši, ustrezno obnovljeni, sta sedaj preurejeni v informacijski center in študijsko središče, oboje v pritličju, ter del razstavnih prostorov, tako v pritličju kot na podstrešju.

Po uradnem delu ekskurzije smo si ogledali še božično novoletno okrasitev Ljubljane, se ustrezno okrepčali in se okrog 17.00 ure z vlakom zadovoljni zapeljali proti domu, s skupno ugotovitvijo, da je bila ekskurzija uspešna in da smo se imeli res krasno, k čemur je zagotovo prispevalo tudi vreme, ki nam je lepo »služilo«, saj ni snežilo, pa tudi ne deževalo, čeprav so bile napovedi dokaj slabe.

Zapisala: Irma Wolf

Fotografije: Irma Wolf in Danila Krpič