Nameravani ogled znamenitosti v ljubljanski okolici so lani preprečile epidemiološke omejitve, torej smo ga izvedli letos, 29. maja.
Člani Društva U3 in učenci naših osnovnih šol, skupno 48 oseb, smo si na JV Ljubljane ogledali naslednje:

Rojstna hiša pisatelja Josipa Jurčiča na Muljavi iz l. 1826 je del muzeja na prostem, ki obsega še kaščo, čebelnjak, prireditveni prostor, kozolec in kajžarsko bajto. Objekti z originalno opremo so spomenik kmečkega stavbarstva v tem delu Dolenjske, ki meji na Notranjsko. Občudovali smo plodno zapuščino zgodaj umrlega avtorja (Domen, Deseti brat, Kozlovska sodba v Višnji gori, Rokovnjači, itd.), se zabavali od domiselni predstavi literarnega lika – posebneža Krjavlja, se vživljali v preteklost, ki je kljub skromnosti cenila talent in izročilo.

Grad Turjak, z nastankom v 11. stol. je mogočna priča zgodovine grofov Auerspergov in širše okolice. Doživel je potrese, turške vpade, spopade v 2. sv. vojni in še marsikaj. Obnova in zbirke orožja, viteške oprave, grbov in drugega so mu vrnili sijaj in mogočnost. V njem sta nekaj časa bivala očeta slovenske knjige Trubar in Dalmatin, za debelimi zidovi smo »srečali« tudi lepotici iz Prešernove balade o Turjaški Rozamundi.

Cerkev sv. Mihaela v Črni vasi na Barju (grajena 1937 -39) nas je presenetila s skromno izvedbo, a nezgrešljivo Plečnikovo izvirnostjo. Uporabil je poceni materiale: les, beton…, vsakdanje predmete vgradil v lestence, upošteval posebnost gradnje na Barju, k izvedbi pritegnil okoličane in svojo družino. Z zanimanjem smo sledili izvrstni razlagi župnika, mojstrovino primerjali z mnogo večjo cerkvijo v Šiški, kjer smo bili predlani, si od zunaj ogledali še odprti zvonik in kot most oblikovan dostop do vhoda.

Ljubljansko barje nas je pričakalo z dežjem; kot nalašč, saj sta voda in šotna prst ustvarili edinstveni ekosistem s posebno floro in favno.
Nekoč so tu živeli koliščarji/mostiščarji, v središču Iga smo si ogledali njihov idol (vaza v obliki ženske kot simbol rodovitnosti).

Tod še danes vse stavbe postavljajo na pilote, vzdržujejo odtočne jarke in v organizaciji krajinskega parka skrbijo za ohranjanje barjanskih značilnosti.

Avtobusno vožnjo so nam popestrile najmlajše udeleženke, ki so aktivno sodelovale in spodbujene s ploskanjem odraslih neutrudno nizale šale in zabavne prigode.

Tekst: Ivanka Klopčič Casar
Foto: Feliks Pihlar