Mestece Šentjur ima 5000 prebivalcev in nekaj izjemnih zanimivosti. Ena od njih je že potovanje z vlakom tja in nazaj, torej v Mursko Soboto. Pot do Šentjurja je bila brez posebnosti, nazaj pa med počasno vožnjo  odkrivanje neznanih krajev v Slovenskih goricah: Strnišče, Sakušak, Osluševci, Zamušani, Pušenci … Med vožnjo skozi Sakušak smo se spomnili izumitelja Janeza Puha, ozrli pa smo se tudi proti Kamenščaku in rojstni hiši predsednice Danice Flisar. Prestopanje v Račah je bila enigma potovanja.

Torej bili smo v Šentjurju. Muzej južne železnice je na Spodnjem trgu. Trg je začel nastajati leta 1846, ko je kraj dobil železniško progo. Videti je veliko arhivskega gradiva in železniških naprav ter slišati mnogo zanimivega.

V Šentjur lahko gredo tisti, ki jim hoja navkreber ne dela preglavic. Srednjeveško jedro kraja je Zgornji trg z Ipavčevo hišo, muzejem in cerkvijo. Najprej Ipavci: pozornost je namenjena trem zdravnikom glasbenikom, ponosnim Slovencem, Benjaminu, Gustavu in Josipu.

V muzeju so izkopanine z bližnjega hriba Rifnika iz kamene dobe in srednjega veka. Na hrib se lahko pride z avtom, vidi se ruševine dveh cerkva, ostanke hiš in stražnice. Nanj so se ljudje umikali pred sovražnikom.

Posebna  zgodba je  o doprsnem kipcu očeta rimskega cesarja Kaligule. Iz Šentjurja je v času nemškega rajha neprostovoljno potoval na Himlerjevo pisarniško mizo, od tam v Francijo, pristal pa je v Narodnem muzeji v Ljubljani. Tam je še zdaj, skrbno varovan, v šentjurskem muzeju pa je na ogled replika.

Na Zgornjem trgu stoji od leta 1721  župnijska cerkev sv. Jurija. Oltar je poslikal Ivan Šubic, križev pot pa je delo Jožeta Šubica.

Naša tokratna vodnica Irma Wolf je svoje naloge  odlično opravila, ob 14.53 smo stopili na vlak, s katerega smo izstopili ob 17.17 v Murski Soboti. Vmes je naročila Feliksu Pihlerju, kam naj pošlje fotografije, in meni, da naj nekaj napišem za spletno stran Društva  U3.

Zapisala Nevenka Emri

Fotografija Feliks Pihlar