V petek, 3. marca smo se z vlakom odpravili na raziskovanje in spoznavanje našega najstarejšega mesta. Udobna vožnja je kar prehitro minila za klepet. Železniška postaja na Ptuju je kar precej oddaljena od središča mesta, zato smo morali malo pešačiti do Gostilne pri pošti, kjer smo popili prvo jutranjo kavo in počakali na vodnico, ki nas je vodila po starem mestnem jedru.

Podrobno smo si ogledali Minoritski samostan, ki je v zadnjih petdesetih letih doživel veliko obnovo. Obnovljeno je bilo Marijino znamenje pred samostanom. Leta 1969 je bil obnovljen prezbiterij, ki je bil ob koncu 80-ih let spremenjen v bogoslužni prostor, obnovljena sta bila knjižnica in samostan kot celota. Ob 750-letnici je bila izražena želja stroke, vernikov in samostana, da Ptuj dobi minoritsko cerkev. In po dolgih pogajanjih je Ptuj dobil minoritsko cerkev, ki ima izreden zgodovinski in pastoralni pomen za vse, ki se vračajo k lastnim koreninam in bogatijo sebe in zgodovinsko podobo Ptuja, mesto pa, znano po starem mestnem jedru, je bogatejše in lepše po zaključku prenove minoritske cerkve sv. Petra in Pavla. Obnovitvena dela so bila zaključena koncem septembra 2010. Orfejev spomenik pa je bil žal zakrit in zaščiten pred zmrzaljo, zato ga nismo mogli videti.

V nadaljevanju smo si ogledali novo Kurentovo hišo, ki predstavlja in postavlja kurenta/koranta na pomembno mesto zgodovinskega pomena. Je plod prizadevanj zainteresiranih društev, ki ohranjajo tradicijo kurenta/koranta in njegovega obredja. Idejni pobudnik in realizator Kurentove hiše je Zveza društev kurentov, ki združuje 25 društev s prek 1.100 člani.
Po dobrem kosilu smo si ogledali še prvi hotel v najstarejšem mestu, to je hotel Mitra.

Po odlični predstavitvi zgodovine hotela, predvsem pa zgodovine vinogradništva in kulture pitja vina, smo v kleti degustirali odlična domača vina in se prijetno družili. Manjkala ni niti pesem.

Nekateri člani so si raje ogledali razstavo v Mestni galeriji.

Polni novih spoznanj in prijetnih vtisov smo se z vlakom vrnili v našo Soboto.

Zapisala: Danica Flisar
Fotografije: Feliks Pihlar