V torek, 9. 4. 2024, smo se v lepem številu odzvali vabilu društva na potopisno predavanje dr. Tatjane Puc Kous, ki nam je v besedi in sliki predstavila slikovito Republiko Azerbajdžan (v nadaljevanju: Azerbajdžan) ter njegovo eksklavo Avtonomno republiko Nahičevan (v nadaljevanju: Nahičevan).

Azerbajdžan (86.600 km2 in dobrih 10.000.000 prebivalcev), ki je bil ustanovljen z razglasitvijo neodvisnosti od Sovjetske zveze leta 1991, je edina demokratična islamska država, kjer je vera ločena od države, ženske pa imajo enake pravice kot moški, kar je pridobitev iz časa 67-letnega življenja v okviru Sovjetske zveze. Znan je po slikovitosti reliefa, od puščavsko-obalnega dela ob Kaspijskem jezeru do goratega kavkaškega dela na severozahodu, pa tudi po pogastvu nafte in zemeljskega plina ter številnih »blatnih« vulkanih. Ker je skozi državo tekla svilna pot smo spoznali slavne karavanseraje, ki so v času od 14. do 16. stoletja zagotavljali varni počitek in prenočišča za potnike in živali.

Pri hitrem preletu zgodovine smo dobili vpogled v pestrost Zakavkazja, kjer se srečujejo različne kulture, pa tudi vere; krščanska, in sicer armenska apostolska ter pravoslavna cerkev, in islam, in sicer šiitizem (v večini) ter sunizem. Azerbajdžan je domovina prve monoteistične vere zoroastrizma, nekje iz 7. stoletja p. n.št., na tem območju pa je tudi njegovo največje svetišče.

Popotnica nam je slikovito predstavila glavno mesto Baku. V mestu, v katerem je v času carske Rusije družina Nobel ustanovila in vodila znano naftno podjetje Branobel (Podjetje za proizvodnjo nafte bratov Nobel), ki je mesto postavilo na svetovni zemljevid, se arhitektura iz 12. stoletja prepleta z modernimi stavbami in stavbami iz časa socializma, katere sedaj renovirajo v stilu 19. stoletja. Simbol Bakuja so tri stavbe v obliki ognjenih zubljev, ki predstavljajo t.i. »večni ogenj«, t.j. mesta, kjer skozi plasti peščenjaka izhaja zemeljski plin, tako da del pobočja v dolžini 10 do 15 metrov stalno gori, kot gorilniki na plinskem štedilniku, čuti pa se tudi vonj po plinu.

Za nas je bila novost Nahičevan (5.500 km2 ter dobrih 400.000 prebivalcev), z istoimenskim glavnim mestom, celinska eksklava Azerbajdžana, ki meji na Armenijo, Iran in Turčijo, vodi pa jo izvoljen zakonodajni organ. Tu naj bi bil pokopan svetopisemski očak Noe, znan zlasti v zvezi z »vesoljnim potopom«, sicer pa pripadnik desetega rodu po Adamu in Evi.  Spoznali smo tudi trdnjavo iz 12. stoletja, do katere vodi 1500 stopnic in jo imenujejo Kavkaški Maču piču, zaradi izrednega položaja in prekrasnega razgleda.

Zapisala: Irma Wolf

Fotografije: Irma Wolf