Domov    O nas    Kontakt
Društvo za izobraževanje za tretje življenjsko obdobje
Bootstrap Slider
Širimo obzorja, združujemo ljudi!

NA KOROŠKEM JE LEPO

 

V sklopu medgeneracijskega projekta Spoznavajmo kulturno dediščino naših krajev smo se 18. oktobra 2016 odpravili na strokovno ekskurzijo na Koroško. Že ob odhodu je do slehernega sedeža v udobnem avtobusu našo mešano skupino ravno tako kot lansko leto spremljal dež in slabo vreme, kar pa v celoti ni pokvarilo dobrega razpoloženja in delovne vneme.

Vožnja iz Murske Sobote do Slovenj Gradca je bila udobna in obenem zanimiva, saj smo od mlajših sopotnikov- učencev 8. in 9. razreda Osnovne šole III, ki jih je tudi letos vodila mentorica ga. Zorica Sečko, izvedeli  marsikatere zgodovinske in tudi novejše podatke o krajih, ki smo jih nameravali obiskati. Tudi organizatorka naše ekskurzije ga. Danica Flisar nam je ilustrativno podala  zgodbo o flosarstvu, saj smo se od Maribora do Slovenj Gradca vozili ob bogatih gozdnih površinah, ki so botrovale  več stoletij spravilu lesa in transportu le tega s splavi, včasih tudi do Romunije.

Ob prihodu v Slovenj Gradec, ki ima lepo lego in še bolj zanimivo zgodovino, nas je vodička Nataša poučila, da Slovenj Gradec ne sodi geografsko Koroški, temveč štajerski regiji ( za to so zaslužni Habsburžani). Slovenj Gradec bo leta 2017 praznoval 750 letnico svojega nastanka. V Koroškem pokrajinskem muzeju smo si ogledali zbirko najbolj zanimivega ljubiteljskega muzealnega zbiratelja, umetnostnega zgodovinarja in darovalca svoje bogate zbirke, to je Jakob Soklič – duhovnik-dekan, rojen 1893. leta na Bledu in umrlega leta 1972 v Slovenj Gradcu. Že od rane mladosti se je po študiju teologija v Gorici, Trstu in Ljubljani zanimal za zgodovino in zgodovinske artefakte. Kot zaveden Slovenec je moral zapustiti Primorsko in je tako neka let preživel v Sv. Vidmu pri Ptuju. S svojo narodno buditeljsko dejavnostjo je vznemirjal nemškutarsko populacijo v Ptuju, kar je botrovalo njegovi ponovni premestitvi tokrat v Slovenj Gradec. Tukaj je našel ugodno delovno okolje in predvsem razumevanje, saj je poleg sakralne dejavnosti v veliki meri lahko izpolnil svojo zbirateljsko vnemo in opravil nadvse pomembno nalogo varuha premične kulturne dediščine. Ogledali smo si več njegovih tematsko urejenih zbirk ( portreti, sakralni elementi, pastoralna soba, baročna soba), poslednja je izrazito bogata. Celotna Sokličeva zbirka obsega 1800 predmetov. Jakob Soklič je prijateljeval ne samo s takrat živečimi pomembnimi duhovniki ( pisatelj Ksaver Meško ) temveč s številnimi slikarji in kiparji in vsi so bili tudi njegovi prijatelji ( Franc Mihelič, Franc Bernik, Jože Tisnikar, Karel Pečko. Ko je leta 1967 Tito obiskal Slovenj Gradec je bilo njuno srečanje nadvse prisrčno, vendar je menda potem moral na zagovor na Mariborsko škofijo.
Sledil je ogled Koroške galerije likovne umetnosti, kjer smo si ogledali postavitev avstrijskega kiparja srednje generacije Michaela Kosa, potem, zelo zanimive eksponate 
Anje Jerčič Jakob ( za osnovo jemlje les ) ter del zbirke domačega samouka Jožeta Tisnikarja, rojenega v Mislinju leta 1928 in umrlega leta 1998 v Slovenj Gradcu. Njegov mentor je bil  profesor Karel Pečko. Pred galerijo stoji njegov spomenik, delo Mirsada Begiča.
Nato je sledil  ogled  starega mestnega jedra pod strokovnim vodstvom. Ogledali smo si tudi notranjost cerkve Sv Elizabete, ki naj bi bila zgrajena že leta 1251 Pozneje je bila večkrat predelana, saj so jo večkrat prizadeli požari ( zadnji leta1903). Znamenit je osrednji zelo bogat  baročni oltar. Križev pot je delo Lajčija Pandurja.
V neposredni bližini je tudi stara Špitalska cerkev ( gotska). Obnovo te dragocene zapuščine je organiziral Jakob Soklič.
Za obema cerkvama je kompleks slovenjgraške bolnišnice, ki se je razvila iz sirotišnice. Prvi bolnik bi naj bil sprejet leta 1866.
Ogledali smo si tudi rojstno hišo Hugo Wolfa, znamenitega skladatelja, ki je svoje nesrečno, vendar plodno življenje zaključil v starosti 43 let na Dunaju leta 1903. Tam ima postavljen lep spomenik. Po njem pa sta poimenovana tudi park in ulica.
Sledilo je dobro kosilo in majhen počitek v hotelu Slovenj Gradec .
Pot smo nadaljevali do Kotelj, rojstnega kraja slovitega slovenskega pisatelja in družbeno aktivnega občana Lovra Kuharja- Prežihovega Voranca ( 1893-1950. Nad Kotljami je na Preškem vrhu Prežihova bajta, ki je od leta 1979 spominski muzej. Oblačno in deževno vreme nam ni omogočilo sicer lepega razgleda na Kotlje in na košato Uršljo goro na južni strani. Tik nad Prežihovo bajto stoji  mogočen bronasti Prežihov spomenik, ki ga je izdelal akademski kipar Stojan Batič. Še to:  Bralna značko izvira iz Koroške; leta 1961 se je razširila po vsej Sloveniji in izven nje. Prva značka je bila poimenovana po Prežihovem Vorancu.
Začelo se je mračiti, dež nas je še kar naprej spremljal. Na poti proti domu smo se še ustavili  pri Ivarčkem jezeru in pri Rimskem vrelcu, oba sta v bližini Raven.
Našo učno pot smo zaključili na Spodnji Muti in  si ogledali še rotundo Sv Janeza Krstnika iz leta 1052. Rotunda je bila večkrat predelana in obnovljena. Je ena od treh rotund v Sloveniji.
Domov smo prišli prijetno utrujeni, vendar z množico vtisov, informacij in z dobrim občutkom prijetnega medgeneracijskega druženja.

tekst: Ana Hauzer-Petrovič
slike: Stane Toplak